Ptuj | Zakladnica tisočletij

SlovenščinaDeutsch (DE-CH-AT)English (United Kingdom)

Haloze

Haloze so prijeten svet močno razgibanih, nizkih terciarnih goric panonske Slovenije. Prometno odročno obmejno gričevje je s skromnimi možnostmi za preživetje še do nedavnega veljalo za eno najbolj nerazvitih območij Slovenije. Haloze so bile od nekdaj agrarna pokrajina, v preteklosti znana po velikih družinah. Največ prebivalcev so imele po 2. svetovni vojni, nato pa jih je zaznamovalo izseljevanje in do leta 1991 se je število prebivalstva zmanjšalo za dobro tretjino. Pozabljene in odmaknjene so dolgo životarile, sedaj pa se počasi prebujajo. Ime Haloze se prvič omenja v 15. stoletju kot Chalas in Kalosen. Izviralo pa naj bi iz latinskega Colles, kar pomeni vinorodne gorice, ali iz staroslovanske besede halonga, ki pomeni gričevnat svet.

Na severu pokrajino obrobljata reki Dravinja in Drava, na zahodu jo omejuje Boč, na jugu pa Donačka gora in Macelj. Gričevnata pokrajina se na vzhodu in jugovzhodu razteza na hrvaško stran. Vzhodni del imenujemo tudi vinorodne Haloze, saj vinogradi pokrivajo skoraj desetino površin, medtem ko v višjem zahodnem delu le dober odstotek. Več kot polovico zahodnega dela prekrivajo gozdovi, zato mu pravijo tudi gozdnate Haloze. Za vinorodne Haloze je značilna slemenska razložena poselitev, ki je sledila širjenju vinogradov. V gozdnatih Halozah pa se je razvilo precej zaselkov in tudi samotne kmetije.

Haloze so priljubljen cilj številnih planincev. Čez gričevnati svet je speljana Haloška planinska pot, ki zahteva dva do tri dni hoje. Njen začetek je pri gradu Borl, zaključek pa na Donački gori, 882 m, ki leži sicer že izven Haloz ter je z Bočem in Macljem skrajni odrastek vzhodnih Karavank. Najvišji vrh Haloz, Jelovica, 623 m, vabi s čudovitim razgledom na vso pokrajino. Če smo že v Halozah, pa lahko obiščemo še dva izjemna kulturna spomenika, cerkev Matere božje na razgledni Ptujski Gori in dvorec Štatenberg.

 
 

Šport & rekreacija

Za popotnike